Včeraj, 24.1.2013, smo se šli na Taler
sankati. Hodili smo tudi malo peš. Vsi smo prišli zmatrani in vsi smo vedeli, da nam nobena zima ni kos. Nič
nam ni bilo žal, da smo se šli sankati. Tudi na kepanje nismo pozabili. Malo
nas je imelo svoje sanke, opozorili so nas tudi, da se moramo toplo obleči. Bili
smo kot petletni otroci, ki so se veselili snega, ki so vedeli, da se bodo
zabavali. Vedno se veselimo zime, ker vemo, da se bomo lahko sankali in
zabavali. Polno je bilo smeha in veselja, v nas iskrila iskrica ljubezni do
snega. Le zakaj bi zamudili sankanje. Velika priložnost je bila, ker je bil že sneg in le zakaj se ne bi šli
sankat, smo si sami pri sebi rekli. Nekatere sanke sploh niso bile nabrušene in
zaradi tega se z njimi nismo mogli dobro sankati. Večkrat smo se spustili po
hribu navzdol in potem smo šli še enkrat, dokler se nismo zares utrudili. Za vsak slučaj smo nekateri imeli še nekaj za
preobleči, kepali smo se, se metali v sneg, naredili kakega angelčka in tako
naprej. Vedno smo vsi imeli radi sankanje in še vedno ga imamo.
SAŠA KOBLAR
Ni komentarjev:
Objavite komentar